Na naših delavnicah z udeleženci posebej obdelamo področje »žrtev vs odgovoren človek«. Celo nalogo dobijo. Narediti morajo narediti seznam vseh področij pri njihovem delu in življenju, kjer se izogibajo osebni odgovornosti tako, da se imajo za žrtev. In veste, kaj se zgodi? Praviloma je odgovor: »Ne, jaz pa se nikoli ne postavim v vlogo žrtve. To pa res ne!« »A, da ne?« Prosim vzemite si čas, samo 24 ur, zgolj le en dan in razmislite o tem. Vsi, brez izjem, prav vsi se (pre)večkrat najdemo v vlogi žrtvi.
Tako sem v kotu sobe zagledala ŽRTEV. Sedela je povsem nepremično in s topim, predse usmerjenim pogledom. Vratu ni bilo. Glava pa je bila ujeta med sključenimi rameni. Zaskrbelo me je, le kaj se je zgodilo? Odločno je dvignila roko proti meni in razprla dlan: »Stop! Ničesar ne sprašuj.« V trenutku mi je postalo jasno, da se izogiba resnici. Ne želi se soočiti, videti, čutiti resnice. A hkrati je začelo iz nje bruhati kopica besed, kot bi aktiviral snežni top. V trenutku je bilo vse zasneženo. Razložim še svojo stran videnja. Še bolj se je začela upirati: »Tega pa jaz ne vidim tako.« Niso bile več snežinke, postajale so vedno večje kepe.
- »Drugi so krivi.«
- »Ko bi le vsak opravil svoje delo.«
- »Na hladnem so me pustili.«
- »Ne razumejo me.«
- »Preveč skrbi imam.«
- »Moje življenje je ena sama beda.«
- »Vse moram sama narediti.«
Spet poskušam, še bolj previdno. Kako lahko začneš to spreminjati?
- »Drugi morajo za to poskrbeti.«
- »Zakaj le, saj to ni moje delo?«
- »Saj že tri leta iščem rešitve.«
- »Bom javno objavila, da so drugi krivi.«
Nenehno iskanje osebnih razgovorov. Napadi se vrstijo, krivi in obtožuje druge, išče izgovore, premetava se iz problema v problem, skregana je z mnogimi ljudmi. Postaja utrujena in brez ustvarjalne energije. Kaj pa sedaj? »Če je namenjeno, da se zgodi, se bo zgodilo.« Čaka in upa. Upa, da bo nekoč ulovila mavrico. Zagotovo ji bo prinesla čudežno moč štiriperesna deteljica ali pa bo našla podkev za srečo. Pa še ta mora biti prav obrnjena, navzgor, da se sreča ujame. Življenje teče v lažeh, ki slepijo in hromijo. Ali pa je to celo neka vrsta udobja, da krivi druge za njeno življenje?
Nekega dne sem na ulici v daljavi zagledala ODGOVORNEGA ČLOVEKA. Že dolgo časa se nisva videla. Njegovo pokončno telo in močne roke so me kar klicale po čvrstem in iskrenem objemu. Hitela sem proti občutku varnosti. Prostor okoli njega je bil nabit z dobro, pozitivno energijo. Imel je veder izraz in prav čakal me je, ali ga bom povprašala po njegovem počutju. Začel je pri sebi. Najprej pri sebi. Hitel je pripovedovati, da sedaj vedno išče resnico. Nenehno se sprašuje: »Kaj se dogaja?« Naučil se je, da resnici pogleda v oči in ji prizna: »Taka pač je!« Ni ponosen na nekatere stvari, vendar je prevzel nadzor nad njimi. Vzel je vajeti v svoje roke. »Kaj lahko naredim?« Išče rešitve. Poišče ljudi, ki mu lahko pri tem pomagajo. Prilagodi se, če je potrebno in sprejme odločitve: »OK, naredil bom to!« Kaj hoče še več? On je zgled in vzor. On je glavni akter svoje zgodbe.
Prave rešitve, seveda če jih iščemo, imamo največkrat pred nosom. Pogled nanje nam zastira neverjeten kup vsega, kar se kopiči do te mere, da postane že prav umazano in otrdelo kot najtrša skala. V vsem tem kupu neresnic in raznih mitov, ko ŽRTEV sama sebe prepričuje in hrani, ji postanejo laži in miti vsakodnevni, če hočete prav domači. Zanjo postanejo edina resnica. Na teh se začne odvijati življenje. Življenje, ki kaj kmalu privede do beraške palice. »Če pobereš en konec palice, pobereš tudi drugega.« Prepozno je, ko se začneš spraševati, kako je neresnica postala resnica.
ODGOVOREN ČLOVEK sprejme resnico, usmerja soj luči v tisto, kar je pomembno. Prevzame nadzor nad svojimi navadami, svojim življenjem. Nenehno išče rešitve. Delovanje mu postane navada, ki jo vpelje v svoje življenje. Olajša mu življenje.
Z razlogom imamo oči spredaj, da se lahko soóčimo s prihodnostjo. Vsak dan so nove preizkušnje in nova pričakovanja. Vsak dan se je potrebno posebej boriti in začeti znova. Kaj začeti, prisiliti se moramo, da začnemo dan z enim drznim pričakovanjem in odgovornostjo. Potem bomo dobro.
Ne glede na vse se ZGODI ŽIVLJENJE – tako ŽRTVI kot ODGOVORNEMU ČLOVEKU.
